Francoski filozof Auguste Comte je sredi 19. stoletja oznanil nastanek nove religije, v njej ni bilo prostora za boga, razodetje ali nadnaravni svet. Njeno najvišje bitje naj bi bilo človeštvo samo, njeni svetniki veliki misleci, umetniki in politični voditelji, njeno poslanstvo pa moralna in družbena prenova sveta. Comte, utemeljitelj pozitivizma in eden od začetnikov sociologije, namreč ni verjel, da bo religija preprosto izginila, ko bodo ljudje sprejeli znanstveni pogled na svet. Nasprotno: menil je, da bo morala nova družba najti posveten način, kako opravljati naloge, ki jih je nekoč opravljalo krščanstvo.
Comte je živel v času, ko so bile posledice francoske revolucije še vedno navzoče v političnem in intelektualnem življenju Evrope. Stari družbeni red je izgubil svojo samoumevnost, Cerkev svojo nekdanjo oblast, novi politični sistemi pa so se izkazovali za nestabilne. Revolucijam so sledile restavracije, republikam monarhije, velikim obljubam o svobodi pa nova obdobja represije. Za Comta družbeni pretresi niso bili le politični problem. Razumel jih je kot znamenje globlje duhovne krize: stari skupni pogled na svet je razpadel, novega pa družba še ni izoblikovala.
Njegov odgovor je bil pozitivizem. Človeško mišljenje naj bi se po njegovem razvijalo skozi tri stopnje. Na prvi, teološki stopnji ljudje pojave razlagajo z delovanjem bogov in nadnaravnih sil. Na drugi, metafizični stopnji božanstva zamenjajo abstraktni pojmi in filozofske razlage. Na tretji, pozitivni stopnji pa se človek odpove iskanju poslednjih, nedostopnih vzrokov in se posveti sistematičnemu opazovanju sveta, odkrivanju zakonitosti ter praktični uporabi znanja. Teologijo in spekulativno metafiziko naj bi zato postopoma nadomestila znanost.
Toda Comte je sčasoma spoznal, da znanstveno spoznanje samo po sebi ne more povezovati ljudi. Znanost lahko pojasni, kako svet deluje, ne more pa samodejno ustvariti skupnosti, čustvene pripadnosti in moralnih obveznosti. Posamezniku ne ponudi nujno odgovora na vprašanje, čemu naj posveti svoje življenje, kako naj razume svoj odnos do drugih in kako naj se umesti v zgodbo, ki presega njegovo kratko individualno bivanje. Družba po Comtovem prepričanju ni potrebovala vrnitve k bogu, potrebovala pa je tisto, kar je religija zagotavljala poleg vere vanj: skupen simbolni svet, obrede, moralno vzgojo in občutek povezanosti.
Tako je nastala Religija človeštva. Comte jo je leta 1849 zasnoval kot religijo brez boga in brez nadnaravnega sveta. Beseda religija zanj ni pomenila predvsem verovanja v božansko bitje, temveč stanje povezanosti in urejenosti človeškega življenja. Religija naj bi povezovala posameznika z drugimi ljudmi, usklajevala njegove misli, čustva in dejanja ter mu pomagala podrediti osebne interese širšemu dobremu. Njena moralna naloga je bila oblikovati posameznika, njena politična naloga pa povezovati družbo.
Predmet čaščenja nove religije je bilo Človeštvo, ki ga je Comte imenoval tudi Veliko bitje. Pri tem ni imel v mislih preprostega seštevka vseh ljudi, ki so kdaj živeli. Človeštvo je razumel kot zgodovinsko skupnost mrtvih, živih in prihodnjih generacij, ki s svojim delom prispevajo k razvoju civilizacije. Vsak človek prejme jezik, znanje, običaje, institucije in materialne dosežke neštetih predhodnikov. Njegovo življenje je mogoče samo zaradi dela ljudi, ki jih nikoli ni poznal in katerih imen večinoma ne bo nikoli izvedel. Čaščenje človeštva naj bi bilo zato predvsem priznanje človekove odvisnosti od drugih ter njegove odgovornosti do tistih, ki bodo prišli za njim.
V jedru Comtove morale je bil altruizem. Tudi sam izraz je nastal v okviru njegovega mišljenja. Posameznik naj ne bi živel zgolj zase, temveč za druge, osebne interese pa naj bi usklajeval s potrebami skupnosti. Njegov znameniti pozitivistični obrazec se je glasil: »Ljubezen kot načelo, red kot temelj in napredek kot cilj.« Danes najbolj prepoznavni del tega gesla najdemo na brazilski zastavi, na kateri je zapisano »Ordem e Progresso« – red in napredek. Napis ni le splošna politična parola, temveč neposredna dediščina vpliva, ki ga je imel Comtov pozitivizem na del brazilskih republikancev ob koncu 19. stoletja. (Brown University)
Religija človeštva ni ostala pri splošnih moralnih načelih. Comte je izdelal presenetljivo podroben sistem bogoslužja, praznikov, zakramentov in institucij. Zasnoval je pozitivistični koledar s trinajstimi meseci, poimenovanimi po pomembnih osebnostih človeške zgodovine. Posamezni dnevi so bili posvečeni mislecem, umetnikom, znanstvenikom in političnim voditeljem, med njimi Mojzesu, Homerju, Aristotelu, Cezarju, Danteju, Shakespearu in Descartesu. Krščanski koledar svetnikov naj bi tako nadomestil zgodovinski spomin na ljudi, ki so prispevali k razvoju človeštva.
Predvidel je tudi sedem zakramentov, povezanih s pomembnimi življenjskimi prehodi, od vključitve otroka v skupnost in vstopa v odraslost do poroke, upokojitve in smrti. Religija je imela duhovništvo, javne obrede, oltarje in celo svojega posvetnega papeža; Comte je to vlogo namenil sebi. Vsakodnevno zasebno čaščenje je vključevalo spominjanje oseb, ki so v posamezniku prebujale ljubezen in nesebičnost. Znanstvena filozofija se je tako spremenila v skoraj popolno posnemanje organizacijske in obredne strukture katolištva – le da je mesto Boga zasedlo idealizirano Človeštvo.
Na razvoj tega sistema je močno vplival Comtov odnos s Clotilde de Vaux, pisateljico, s katero je imel intenzivno, vendar platonsko razmerje. Umrla je leta 1846, komaj leto po njunem srečanju. Comte jo je po smrti idealiziral in v njej videl utelešenje moralne moči ljubezni. Njegovo mišljenje se je tedaj izraziteje usmerilo od razuma k čustvom. Prepričan je postal, da mora razum služiti srcu in da trajnega družbenega reda ni mogoče ustvariti zgolj z intelektualnim soglasjem. Clotilde je v nastajajoči religiji dobila skoraj marijansko mesto, ženske nasploh pa je Comte razglasil za moralne varuhinje človeštva.
Na prvi pogled je takšno poveličevanje žensk delovalo napredno, vendar je temeljilo na izrazito tradicionalni predstavi o njihovi družbeni vlogi. Comte jim je pripisoval večjo čustvenost, nežnost in moralno čistost, hkrati pa jim ni namenil enake politične ali intelektualne avtonomije. Ženska naj bi predvsem moralno vplivala na moškega in blažila njegovo sebičnost. Tudi na drugih področjih njegova vizija ni bila tako osvobajajoča, kot bi pričakovali od misleca, ki je želel preseči stari verski red. Njegova idealna družba je bila strogo organizirana, hierarhična in vodena s strani pozitivistične duhovščine. Individualno svobodo je pogosto podrejal redu, družbeno soglasje pa političnemu pluralizmu.
Prav zaradi takšnih podrobnosti je Religija človeštva naletela na posmeh in odpor. Kritizirali so jo tako kristjani kot neverujoči. Za prve je bila čaščenje človeštva nedopustna zamenjava Boga s človekom, za druge pa nepotrebna in avtoritarna kopija katolištva. Celo nekateri Comtovi nekdanji občudovalci so menili, da se je utemeljitelj pozitivizma oddaljil od lastnega poudarjanja razuma in znanosti. V zgodovini filozofije se je zato dolgo ohranjala delitev na »prvega« Comta, resnega filozofa znanosti, in »drugega« Comta, ekscentričnega ustanovitelja nove vere. Sodobnejše interpretacije opozarjajo, da med obema vendarle obstaja povezava: njegov verski projekt je bil poskus dokončati družbeno nalogo pozitivizma, ne pa preprosto opustitev prejšnje filozofije. (Stanford Encyclopedia of Philosophy)
Comtova religija nikoli ni postala množično gibanje, vendar tudi ni ostala zgolj zasebna domislica. Pozitivistične skupnosti so nastale v Franciji, Veliki Britaniji, Združenih državah in zlasti v Braziliji. V Parizu še vedno stoji Kapela človeštva, pozitivistični templji pa so bili zgrajeni tudi v brazilskih mestih. Brazilska pozitivistična cerkev je Comtove zamisli povezovala z družbenimi in političnimi reformami ter zagovarjala povezovanje družbenih razredov v enotno človeštvo. (Brown University Library) Posredno je Comtov projekt vplival tudi na razvoj etičnih društev, religioznega humanizma in drugih oblik organiziranega sekularnega življenja.
Religija človeštva danes učinkuje kot nenavadna mešanica pronicljive diagnoze in ponesrečene rešitve. Comte je pravilno opazil, da upad tradicionalne religije ne odpravi človeških potreb, ki so se stoletja uresničevale v verskih skupnostih. Ljudje tudi brez vere v nadnaravno potrebujejo obrede življenjskih prehodov, skupne praznike, medgeneracijske vezi, moralne zglede, skupnostno skrb ter načine, kako osmisliti izgubo in smrt. Potrebujejo tudi zgodbe in simbole, ki jih spominjajo, da niso izolirani posamezniki, temveč del dolgega človeškega sodelovanja.
Njegova napaka je bila predvsem v prepričanju, da je treba te potrebe zadovoljiti z novo, enotno in podrobno predpisano religijo. Sodobni humanizem ne potrebuje pozitivističnega papeža, obveznega koledarja svetnikov ali duhovščine, ki bi upravljala družbeni red. Lahko pa vzame resno vprašanje, ki ga je Comte postavil veliko prej, preden je sekularizacija postala vsakdanja evropska izkušnja: kaj se zgodi s skupnostjo, obredi in občutkom pripadnosti, ko ljudje prenehajo verovati v Boga?
Odgovor morda ni nova religija človeštva, temveč bolj premišljena človeška skupnost. Takšna, ki zna obeležiti rojstvo, odraščanje, partnerstvo in smrt; ki omogoča srečevanje, medsebojno pomoč in moralni razmislek; ki spoštuje znanost, ne da bi pričakovala, da bo znanost nadomestila vse druge razsežnosti življenja. Comtov veliki projekt je propadel, problem, na katerega je opozoril, pa je ostal. Človeštvo morda ne potrebuje čaščenja. Zagotovo pa potrebuje načine, kako živeti skupaj.